05 / 689 20 60 info@os-hrpelje.si

Kotiček_naslovna

Na šolski spletni strani je ponovno zaživel Literarni kotiček, kjer objavljamo literarna besedila izpod peres naših učencev.
Vsi učenci ste lepo vabljeni, da na e-naslov literarni.koticekdbb@gmail.com pošljete svoje pesmi, zgodbe, dramska besedila, bistroumne verze, aforizme ali besedne domislice.
V šolo jaz ne rad hodim,
ker raje žogo na igrišču vodim.
Kaj naj naredim, saj obvezna je –
nogomet pa samo hobi.
Ni dovolj, da samo v šolo hodiš,
ampak moraš tudi učiti se.
Saj včasih šola “uredu” je,
ker se tudi s prijatelji družiš. (Redon Suka, 9. r.)
–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..
Al’ bo zmaga al’ poraz, vse odvisno je od nas.
Tudi če bo zmaga pela, še vedno vse odvisno je od nas.
Ko medaljo mi dobimo, vedno vse odvisno je od nas.
Več kolajn svetlečih bomo osvojili – vse odvisno je od nas.
Zmagali mi bomo tudi, ko ne bo vse odvisno (je) od nas.
Pokal mi osvojimo in tudi to vse odvisno je od nas.
A vedno mi ne zmagamo, tudi če vse odvisno je od nas. (Rok Benčič, 9. r.)
–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..
Sanjam o jadranju nad belimi oblaki,
o soncu žarečem, ki me boža po obrazu – a to so le sanje.
Sanjam, da bom nekoč stala med prvaki,
da ne bom več namenila pogleda porazu – a to so le sanje.
sanjam o travnikih neskončnih,
o krajih svobodnih in brez meja – a to so le sanje.
Sanjam o svetu poštenem,
kjer ni vojne, strahu in zelena je vsaka veja  – a to so le sanje.
Največkrat pa sanjam o tebi,
o tvojem pogledu, ki kot iskra svetlika se – a to so le sanje.
Oh, ko bi ga le namenil meni,
čeprav vem – da to so le sanje … (Živa Dodič, 9. r.)
–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..
Ko zjutraj ura zazvoni – vse je kul.
V šolo se mi mudi – vse je kul.
Na kombi že hitim
ter pazim, da ga ne zamudim – vse je kul.
Ko v šolo pridrvim,
hitro snov ponovim – vse je kul.
A ko naredi cin cin,
brž v razred odhitim – vse je kul.
Učiteljici nalogo ponudim,
za dobro delo petko zasnubim – vse je kul. (Tadej Stančič, 9. r.)
–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..–..
 
Narobe pravljice učencev 6. b so nastale po branju francoske ljudske pravljice Pravljica o treh lovcih. 

Športni palčki

Nekoč so živeli palčki, ki so radi igrali nogomet. Zato so se odločili, da priredijo nogometno tekmo brez žoge.

Razdelili so se v dve skupini. In so se dogovorili, da zmagovalec dobi največji leseni pokal, narejen iz kamna. Zabijali so gole brez žoge na levi in desni strani igrišča v golu brez vratnic. V vsaki skupini so bili trije palčki. In zmagala je najboljša domača skupina z veliko prednostjo 2 proti 2. Leseni pokal brez lesa je dobila gostujoča skupina iz gozda na nasprotnem bregu reke, ki je bila že dolgo suha.

Vsi palčki so bili veseli, ker so zmagali s tako veliko prednostjo. Palčki so se odločili, da bo počil lonec in tekme bo konec.

 Dino Čaušević, 6. B

…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

Sedem princes

To je bilo tistega leta, ko je imel pujs mavrična teleta. Za sedmimi gorami in sedmimi vodami je živel reven princ. Imel je muco, tako veliko kot nit za šivanje in težko kot list papirja.

Tako reven je bil. Imel pa je: skrinjo polno zlatnikov, najlepše pohištvo ter palačo z bazenom. Princ in mačka sta šla v svet, da bi si lahko princ poiskal princeso. Pa po poti srečata tri pastirje. Eden ni imel čevljev, druga dva pa nista imela obutve. »Ali je kje v bližini kakšna restavracija?« zanima princa. Pastirji mu odvrnejo: »Ja, ampak je ne poznamo.« Pa gresta naprej, pa vidita tri kamenčke. Popotnik vpraša isto, odgovorijo mu: »Ne, ampak jo poznamo.« Pa prideta do sedmih palač, ki niso imele vrat, zvoncev, streh in sten. Pa potrkata, pa pride k vratom prva princesa z nosom, majhnim kot bikov rog. Druga princesa je imela lep nasmeh, ampak prste je imela debele kot zobotrebec. Tretja je bila kar privlačna, ampak je tako malo govorila, kot bi pojedla kaseto ali dve. Četrta je bila lepa kot pošast, imela je grozno bradavico na čelu, drobno kot žogica za namizni tenis. Peta je bila krasotica, princu ni bilo všeč, da je imela jezik nabrit kot britev. Šesta je bila obup, ni znala kuhati, čista pa je bila kot kup smeti. »Ojoj!« je vzkliknil, »samo še ena princesa je ostala.« Sedma mladenka je bila popolna – bila je spretna za lonci, revna kot on, najpomembnejše pa je – lepa je bila. »V sedmo rado gre!« je vzkliknil princ.

Doma je iz omare privlekel čudovito obleko in prekrasne čeveljčke. Čeveljčki kot uliti, da ne govorimo o obleki. Živela sta revno do konca mlade starosti. Konec!

 Gaja Zobec, 6. B

…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Pravljica o treh loncih

 Nekoč so živeli trije lonci. Dva sta bila brez ročajev in dna. Tretjemu sta se polomila ročaja in imel je luknjo na dnu.

Gospa, ki ni bila živa, je za lonce zelo lepo skrbela. Po vsakem kuhanju je dobro zdrgnila ročaje in dna. Lonci so se vedno zelo  lepo svetil

i. Nekega dne, ki ni bil dan, ampak noč, se je odločila, da bo kuhala juho. Lotila se je kuhati juho brez vode in mesa v loncu s polomljenima ročajema in luknjo v podplatu. Juha je brbotala na štedilniku brez ognja. In omamno dišala, da so se vsem cedile sline. V drugem loncu brez ročajev in dna je kuhala zajca brez tac, ki je zelo lepo dišal po fini pečenki. Potem pa ji je zbežal. V tretjem loncu brez ročajev in dna je pripravljala medveda, ki ga ni mogla stlačiti vanj.

Po celem dnevu kuhanja si je gospa, ki ni imela življenja, postregla na mizo brez nog dišečo juho, zajca, ki ji je ušel, in medveda, ki ga ni mogla stlačiti v lonec. Po obilni večerji se je sita s praznim želodcem odpravila spat.

 Eneja Cizl, 6. B

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Pravljica o treh ribičih

Nekoč so živeli trije ribiči. Dva nista bila obuta, tretji pa je bil bos. Vsak ribič je imel svojo ribiško palico. Dva sta imela palici brez vrvice, tretji pa brez trnka na koncu vrvice.

Nekega dne so se odpravili lovit ribe v bližnje jezero. Vsak ribič je na vabo ulovil po tri ribe. Vsem trem sta po dve ušli, tretja ribica pa sploh ni prijela. Zadovoljni z ulovom so se odpravili domov pripravit večerjo. S ponosnimi koraki so prikorakali v vas, ki sploh ni bila vas. V vasi je stala samo ena hiša, ki sploh ni bila hiša, saj ni imela sten ter je bila brez strehe, oken in vrat. Pred hišo je ležala preproga, izpod katere je eden od ribičev vzel ključ in odklenil vrata. Ko so stopili v hišo, so si najprej sezuli čevlje s svojih bosih nog in jih skrbno položili v ravno vrsto. Ribiči so začeli veseli pripravljati večerjo. Odločili so se, da ribe spečejo na žaru. Najprej so spekli tiste ribe, ki so jim ušle. Veselo so jih pekli nad ugaslim ogljem, nabodene na palčke.

Ribiči so se do sitega najedli lepo zapečenih rib. Sklenili so, da se bodo večkrat odpravili skupaj na ribolov. Pravljice še ni konec! Vsi trije ribiči so bili privlačni, a ne bolj kot lačni.

Konec!

 Melanija Šturm, 6. B

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Pikapolonica in tri sestre

Nekoč pred davnimi časi so živele tri sestre. Te sestre so se nekega dne odpravile na sprehod v veliko mesto, ki je bilo polno trave, dreves, rož in grmovja.

Tam so hodile in hodile, ko nenadoma prva sestra opazi pikapolonico. Ta pikapolonica je bila tako velika, da je lahko šla skozi šivankino luknjico. Ampak ni bila samo velika, bila je tudi strašna, da so se je vsi ljudje bali. Ampak najstarejša sestrica, ki je bila tako strahopetna, je pikapolonico privezala na povodec in jo odvlekla domov. Z njo sta odšli drugi dve sestri, ki sta bili tako pogumni, da sta se celo pot skrivali za hrbtom najstarejše sestre. In ko so prispele do svoje prelepe hiše, ki je bila majhna, umazana, razmetana in smrdeča, so pikapolonico privezale za drevo. Nato so pa odšle spat. Ker so zelo pridne, spijo samo tri do sedem dni. No, in vsi sosedi, ki so odšli mimo pikapolonice, so jo strahoma hkrati pa grdo gledali. Saj je bila pikapolonica tako velika, da so jo vsi ljudje še s povečevalnim steklom komaj opazili. Po sedmih dneh so se sestre prebudile in videle, da je pikapolonica izginila. Preiskale so celo vas in jo našle v majhni hišici na drevesu, kjer je sosedom izpolnjevala želje. V zameno so pa ji morali prinesti skrinjo, ki je bila zvrhano prazna zlatih kovancev.

In tako so srečno in bogato živele sestre in pikapolonica do konca svojih dni.

 Mija Halilagić, 6. B

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Pustolovščina v kuhinji

 

Nekega lepega dne so se tri sestre odpravile v kuhinjo. Pripravile so zelo zanimive sestavine in si nadele predpasnike, ki so bili še vedno v trgovini s predpasniki.

Prva sestra si je pripravila luknjast lonec, ki je bil zaprt v omari. Druga si je pripravila ponev brez dna. Tretja pa si je umila roke z milom, ki ga nikjer ni bilo. Tedaj pa so odprle hladilnik, ki je bil tako leden, da so se sestavine noter kuhale. Pa so vzele peteršilj, jabolko in čokolado ven iz hladilnika. Ampak te sestavine so bile tako zelo ledene, da jih je speklo v roke. Čez pol ure, torej čez petnajst minut, je bilo kosilo narejeno. Sestre so se posedle okoli mize in začele jesti prazen nič. »To kosilo je tako dobro,« je rekla prva sestra in se obrnila proti kuhinji. Sestre so se začudile, zakaj lonec pleše okoli pribora. »Prava zmešnjava,« je odvrnila tretja sestra. A, lonec se je še vedno vrtel  okoli vilice in žlice. Dodale so še korenček, fižol in sedem jajc, da bi se lonec nehal vrteti okoli pribora. Ampak pet jajc se je razbilo, dve pa sta padli na tla. Pa so si kašo iz norega lonca poskušale vzeti in dati na krožnik. Pa so jedle z žlico kašo, ki je tako zbadala kot mačje bodice. Prav zares zbadala. Spet so pojedle prazen nič in bile site kot boben.

Tedaj pa kar naenkrat, ko so se obrnile proti prelepi kuhinji: BUM! Počil je lonec in pravljice je konec!

 Mija Mahne, 6. B

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Zmaj in tri sestre

Nekoč so živele tri sestre. Najstarejša je bila tako majhna, da bi lahko žirafam zavezovala pentlje, srednja pa tako suha, da ni mogla niti skozi vrata, najmlajša pa tako velika, da se je lahko splazila skozi šivankino uho.

Živele so v gradu, ki je bil tako poseben, da je kazal rebra in suhe tramove, imenovali so ga Reberžnik. Na griču onkraj morja je živel srčkan zmaj. Vsi so se ga na smrt bali. Vsako noč je zmaj odšel po nekaj za pod zob. Eno noč je šel k sestram. Potiho je odprl vrata in odcopotal v kopalnico. Odprl je pečico in ven vzel zmrznjeno klobaso. Ker je bil lačen, je ugriznil vanjo. In ven iz ust je skočil majhen modrosten zob. Zmaja je tako bolelo, da se je glasno in prešerno smejal. Slišala ga je tudi naglušna kraljica iz druge dežele. Vsi so se prebudili, razen sester. Zmaj je odhitel domov. Tri dni in tri noči se je smejal. Vsi ljudje so bili radovedni,  kaj se dogaja. Na ogled so odkorakali trije najpogumnejši prebivalci vasi. Na pot so šli, a so zgrešili jamo in so se v jami kar tri dni stiskali. Na odpravo so odšli še vitezi iz sosednje doline. Bili so brez oblek, ščitov, konj, mečev in čevljev. Tudi njim se ni posrečilo priti do smejajočega bolnika. Nazadnje so odšle še sestre. Potovale so kar sedem dni. Prišle so do zmaja, ki je kot mrtev ležal na oblaku. Imel je odprta usta in najmlajša sestra je videla, da mu manjka zob. Najstarejša sestra je z roko šla v nebo in ptici ukradla jajce. Srednja sestra se je usedla na jajce, da se je sploščilo. Skupaj so zmešale napoj, ki bi pozdravil zmaja. Najmlajša je na robec dala napoj in odšla v usta ter namazala odprtino.

Zmaj je bil v trenutku bolje. Sestre so v vasi dobile literarno nagrado za dobro delo. In postale so vaške zdravnice.

Konec!   

Sara Hreščak, 6. B

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Počen lonec

Nekoč je živel lonec, ki je bil tako velik, da je bil še malo večji od miši. Lastnik ga je imel tako rad, da ga je vsak dan pestoval.

Nekega dne, ko je bilo nebo tako jasno in sončno, da je kar naprej deževalo, se je zgodila tragedija. Lonec je padel na tla s take višine, da je bilo malo višje od bolhe. Ampak ne samo ene bolhe, kar dveh na kupu. Ni mu bilo pomoči. Gospodar je takoj poklical reševalce. Še sam je opazil, kako močno je lonec poškodovan. Reševalna ekipa je prišla takoj. V treh dneh so že pridrveli do hiše. Na hitro so pobrali pacienta in ga odpeljali v bolnišnico.

Lonec je bil tako uničen, da ga je popravljalo kar sedem zdravnikov. Imeli so zelo težko delo, saj je bil lonec močno poškodovan, da na njem ni bilo niti praske. Operacija je trajala sedem dni, tri noči in dvanajst ur.

Ker  je bilo loncu dolgčas v bolnišnici, ga je varuh vsak dan obiskal. Ampak nekega dne, tik preden bi lonec odšel domov, skrbnika ni bilo. Spretni kuhar je loncu pripravljal veliko presenečenje, da ga sploh ni bilo. Lonec se je kar sam odpravil domov. Moral je iti z avtobusom. Vzelo mu je toliko časa, da je prišel v manj kot minuti. Ko je prišel domov, je bil jezen, pa tudi presenečen. Od žalosti se je na ves glas smejal. Še večje presenečenje je bilo to, da se selita v nov dom. Hodila sta tako daleč, da sta do novega bivališča prišla v manj kot treh minutah. Nova koča je bila lepša in vzdržljivejša od prejšnje.

Na koncu sta bila oba vesela in zadovoljna. Občudovala sta kočo, ki je bila narejena iz ničesar. Lonec pa je dobil mesto na varni, a trhli polici.

Tine Korošec, 6. B

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

Trije bratje in ribe

Nekoč so živeli trije bratje. Dva sta bila brez ribiških škornjev, tretji pa je bil bos. Trije bratje so se zvečer pripravljali za na jutranji ribolov. Dva nista imela trnka, tretji pa ni imel ribiške palice.

Rano zjutraj so se trije bratje odpravili do svojih čolničkov. Dva nista imela čolna, tretji pa je izgubil vesla. Zapluli so do sredine jezera, kjer so pričeli  ribariti. Dveh rib niso ujeli, tretja pa jim je ušla. Trije bratje so se odpravili iskat ponev, da bi spekli ribe, ki jih niso ujeli. Šli so daleč predaleč in še malo naprej. Hodili so in hodili, dokler se niso utrudili. Eden od bratov je šel dalje raziskat okolico. Videl je ogromno drevo. V drevesu so bila vrata. Mislil je, da ima privide, zato je poklical svoja brata. Potrkali so, toda nihče se ni oglasil. Zaslišali so glas vrh drevesa in tam uzrli prelepo drevesno hišico. Vrata v deblu so se odprla in vstopili so v dvigalo, ki jih je poneslo v hišico. Pred njimi je stal gospod, ki jih je vprašal: »Ali vam lahko kako pomagam?« Bratje so odgovorili: »Seveda, zakaj pa ne. Ponev potrebujemo.«  »Imam tri ponvice – eno z luknjami, eno brez ročaja in brez dna.« Bratje so si  izposodili vse ponve, se zahvalili, in odpravili k bližnjemu potočku. Zanetili so ogenj in pričeli peči ribe. Kar  naenkrat skočijo  naravnost v potok.

Tako so se trije bratje žalostno vračili domov  in kovali nov načrt lova … tokrat s puškami. In ne bodo več trije bratje, temveč trije lovci.

 Zarja Cergolj, 6.B

Dostopnost